(nekomu, ki se boji dveh obrazov)

zakaj sem se usedel v avto in se odpeljal daleč stran
nisem vedel kakšne so gobe ki plavajo v vodi in vlagi
nisem vedel kako je če si titov pes in izgubiš tačko
zakaj sem stopil v cerkev in preklinjal boga in te videl

na skrivaj jo gledam ko mimo mene gre
vsa tiha in mirna v svet kot angel zre
lepša je kot vse rožice iz raja
povsod koder hodi svetloba jo obdaja
težko verjel bi da lepša punca kje obstaja
želim si le to od jutra do večera
da lepotica ta tesno bi me objela

Brenčanje čmrljev
bruha v brezvetrje
Metuljev ni,
da bi gladko poplesovali
po listih vijolic in lilij

V mrtvem morju
sem štela
življenje rib,
z roko sol odgrnila,
peno rjavih slik,
gosta obleka me varje,
me skriva v sebi
od pet vse do neba..

Le pesem sem tvoja..
Sladka muza,
tvoj srečni oblak
skozi sonce razpet..
Tvoja misel sem
in ves Verjemi
za tvoje veselje in sreče korak..

Počasi ustavlja se kolo,
se skončuje makadamska cesta;
pod soncem od prahu dušeča,
pozimi spolzka, s padanjem preteča,
posuta z drobljencem grobim,
polna klancev, spustov in pasti
z ovinki, ki zakrivajo smeri,
s smerokazi brez napisov...

Krik. Kričanje. Nemo gledanje v sence zidov.
V megli dišečega življenja le nasmeh. Vesel.
Indiferenca. Ignoranca. Nekonsistenca. Strah.
Rušimo ideale, stereotipe. Premikamo okvir.

Štejem, štejem dneve. Tečem nazaj. V podhod.
Tam je tema. Tam je mir. Tam je lepo. Kje je mladost?
Hiti, hiti. Hitim. Hitim. Nočem, da me nažene.
Štejem dneve. Koliko časa traja? Kdaj bo konec?

Trn. Najstarejša zrelost ga ne izruva. Rase z mesom.
Boli, ko iz njega curlja kri, razredčena z raznimi
nekrvnimi telesci. Teče, teče kot blatna deževnica.
Kot reka želja, sanj, ciljev, hrepenenj, iskanj...