Žalosten obraz, položen v objem dlani
In solza, ki skozi prste počasi polzi,
Obdaja me tišina, mrak…

Čakam, da se začne zdraviti mi srce,
in sprašujem se, če veš kako hudo mi je.
Ni še minil niti trenutek, da bi pozabila,
čeprav se dolgo že trudim, da bi čustva umirila, 
a vprašanje še kar ostaja,
ali med nama še vez ljubezni obstaja.

Plesalca sva,
na gladini temnega neba
se preklanjam strahovom, ki jih rojevaš v mesečini.
Strah za ogradami-potujem nad valovi spokoja srečnih duš.
oplojena se semenom upanja-vrtiva se-
svet danes ne obstaja-sreča sanj je: rojstvo najinega otroka
Plesalce karnevala!

Misli po glavi se pode,
kot ptice svobodne lete.

Misli zgolj veselo
in srce ti bo zapelo.

Od tvojih misli odvisi,
to kar nisi ali si!

Mojemu?, svojemu?,
smehu si kradel iskrenost?
Jaz nisem živela v svetu tvojih strahov!
Tam doli te je čakal ogenj,
da izgori strah in postane pepel preteklosti!
Izven časa živimo-jaz in ti-ti in jaz!
Ne sanjam več, ne spominjam se več, ne čutim več-sem izven časa-bolečine in strahov!