Vedno znova
me prizadeneš
pa tega sploh ne veš

Strl si moje srce
a ne opaziš
tiso...

daj ne bodi žalostna,
vem da je res težko,
vem da si edina,
in ne kot vsakdo!

...

Nebom videla tvojega nasmeha
in nebom slišala tvojega petja
smeha nikoli več,
sreče nikoli več,
samo spomi...

Morda imaš prav.
Si rečem,
ko zaprem vrata.
In jih nikoli
več ne odprem.
Zaklenem te.
In se razprem.

Hodil sem čez minska polja
ni prestrašil me prepada rob.
Želel sem le, ne biti snob,
početi to, kar me je želja.

Če barva bi bila bi b'la rumena
igrivo mehko sočno zapeljiva
žareče sonce ki se n'kol ne skriva
podobna ti bila...

Ko bi mogla, ko bi smela
masko z obraza bi ti snela
čeprav že vrsto je let
v visoki si družbi
bodi preklet.

V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

Vse besede sem znova spletla v zid okrog tebe. Zdi se mi, da ne znam skozenj, da me mreža metafor ujame preden bi ti lahko pogledala v obraz.
Beri dalje...

Po svetu hodiš ponosno z dvignjeno glavo
oblečen v krvavi pot otrok,
ne pomisliš na njih, ki tam v daljavi trpijo
Beri dalje...