Sonet padlemu krtu sprenevedanja

Nekdo je vstal, nekdo danes mora
vstati, se dreti iz višin dvora,
da vijejo roke fig prezrti,
ki jim ni notranjost nočna mora.

Nekomu je vstal, steni zavrti
je dal vrečko na glavo s krti,
ker njega v rovu pač ne duši,
kadar mu zunanji svet naprti

tisoč nepomembnih okrog uši,
ki bodo zavladale planetu,
medtem ko si doma lase suši.

In tako je večno na trepetu
pred samim seboj, vse upe ruši,
kot suženj tistim, zvestim šepetu.

Nekaj bi rada dodala k tem sonetom. Matej je na začetku natančno opredelil obliko, ni pa omenil, da naj bi bil v sonetih tudi ritem. V laškem enajstercu naj bi bil jambski ritem; ker pa mi malce krojimo po svoje in se izogibamo tako togim formulacijam, ne vidim smisla v tem, da bi se na vsak način silili v jambski ritem, ki je BTW tak:
U -
U pomeni nepoudarjen, - pa poudarjen zlog. Primer:
Če RDEča KApiCA bi SMEla BIti
(kot tudi v resnici naglasimo, npr. SMÉla, ne pa smeLÁ ).

Ampak, kot rečeno, naj bo jamb ali trohej ali celo tristopični ritem, bilo bi res fino, da bi bil. Ritem namreč. Saj je prav tako osnovna sestavina 'klasičnih' pesniških oblik kakor rima, in če se držimo rime in št. zlogov, potem naj tudi ritmično teče - tako ste delali tudi pri glosi in marsikdaj kaj popravili, da je ritem stekel.

Primer:
Zvečer, ko eter umiri se, misli
U - U - U - U - U - U >> JAMB
temne umirajo, druga za drugo
- U U - U U - U U - U >>DAKTIL

Taka mešanica pri branju deluje moteče, glede na to, da pri sonetu pač pričakujemo ritem.

Vilinček recimo se ves čas drži nekega ritma, čeprav ne po 'zapovedih', in pesem teče gladko.

Lp,
P.

Hja, jaz imam vedno za "muštr" pred
seboj prešernov sonetni venec, da vem
kako pisati. Pa potem svojo "pesnitev"
preberem in če ni tistega "ritma", potem
nekaj ne štima.

Evo.. s tole sem se potrudil (upam )

Človeku upanje ko več ne sije,
Resnica dan za dnem vse bolj je pusta,
Ni krikov groze več, le nema usta,
Oči, skoz njih le bolečina lije.

Lepota pekla ko se ti razkrije,
Ah, smrt, edino t'ko bo duša čista,
Sem naveličan, zgodba vedno ista,
Korakom mojim zadnja ura bije.

Igrivih nje oči nevidna sila,
Kot strela z jasnega me l'bezen piči,
Ali z neba je to poslana dobra vila,

To božja je lepota, ki jo diči,
Jaz rečem, bi ti samo moja bila,
In skromna želja naj se uresniči.

LP D.

P.S. To je taka... "na prvo žogo", ker
če se lotim popravljanja je po nekaj
minutah "RecycleBin" (Samokritika PRESS)

Najprej se iskreno opravičujem Matjažu, da sem ga zamenjala z Matejem. Oprosti, Matjaž.

Drugič: Darko, tvoji sonetje so a'la Poet tvoj nov Slovencam venec vije, torej z jambskim ritmom, po 'reglcih'. Ta tvoj zadnji sonet je vsebinsko posebna mešanica: začneš filozofsko, zelo zanimivo in globoko, v tercinah pa preideš na hudomušnejši, lahkotnejši ton, tako rekoč iz svetobolja v optimistični realizem , čemur bi lahko rekli miselni preskok, če že ne prestop (slednji je tudi značilen za sonete). Seveda, moral si vsebinsko zaviti h Katji, sicer bi si črnolaska lahko mislila, no, kaj pa zdaj? Na moje ime pesniš o smrti??

Tretjič: seveda ne morem iz svoje kože, da ti ne bi predlagala prav majcenega popravka: v šestem verzu: Ah, smrt ... spremeniš 'edino' v 'samo', pa ni treba krajšati 'tako' v 'tko' (no, še rima se ).

Četrtič: naj živijo soneti in sonarji!

Lp,
P.

Providence napisal:

CITAT:
Nekaj bi rada dodala k tem sonetom. Matej je na začetku natančno opredelil obliko, ni pa omenil, da naj bi bil v sonetih tudi ritem. V laškem enajstercu naj bi bil jambski ritem; ker pa mi malce krojimo po svoje in se izogibamo tako togim formulacijam, ne vidim smisla v tem, da bi se na vsak način silili v jambski ritem, ki je BTW tak:
U -
U pomeni nepoudarjen, - pa poudarjen zlog. Primer:
Če RDEča KApiCA bi SMEla BIti
(kot tudi v resnici naglasimo, npr. SMÉla, ne pa smeLÁ ).

Ampak, kot rečeno, naj bo jamb ali trohej ali celo tristopični ritem, bilo bi res fino, da bi bil. Ritem namreč. Saj je prav tako osnovna sestavina 'klasičnih' pesniških oblik kakor rima, in če se držimo rime in št. zlogov, potem naj tudi ritmično teče - tako ste delali tudi pri glosi in marsikdaj kaj popravili, da je ritem stekel.

Primer:
Zvečer, ko eter umiri se, misli
U - U - U - U - U - U >> JAMB
temne umirajo, druga za drugo
- U U - U U - U U - U >>DAKTIL

Taka mešanica pri branju deluje moteče, glede na to, da pri sonetu pač pričakujemo ritem.

Vilinček recimo se ves čas drži nekega ritma, čeprav ne po 'zapovedih', in pesem teče gladko.

Lp,
P.

Je že prav, Providenca, da začenjaš uvajati še ritmične zakonitosti. Na začetku te delavnice je bilo za kaj takega še prezgodaj, poleg tega pa živimo v času pretresov in vseh sort sinkopiranj; od metanja atomskih in drugih znanstveno izpopolnjenih bomb naprej se v glavah ljudi ritmi vedno bolj mešajo in premetavajo; zato je po mojem pošteno, da jih ne silimo za vsako ceno v novodobni sonet.

Vilinček je glasbenica in nežna duša, zato vztraja v tekočih ritmih. Zdi se mi, da zelo pašejo k njeni poeziji.

Medtem ko Kia s prodornostjo in modernostjo (iz katere vre posebna neposrednost) pesniške misli s tovrstnim ritmiziranjem ne bi bila več Kia.

Najbolj razveseljujoč pri vsem tem pa je gotovo ajdin novi podvig. Čestitke. Prav s takšnimi pesniškimi zmagami je ta delavnica najgloblje utemeljena.

In vedra, kadar jo z akrostihiranjem začini dpop

LpM

Matjaz:

CITAT:
Najbolj razveseljujoč pri vsem tem pa je gotovo ajdin novi podvig. Čestitke. Prav s takšnimi pesniškimi zmagami je ta delavnica najgloblje utemeljena.

Ok, dost a ne)

Matjaz, ja, zame so soneti se vedno orehi z zelo trdo lupino, ceprav je pri rubijih tudi vkalupljeno zlogovanje. So pa seveda k srecikrajsi in ni takega garanja kot pri sonetu. Priznam pa, da ravno zaradi tebe, ki ljubis sonete in znas povedati kaj je dobro in kaj pomanjkljivo, vztrajam in po drugi strani vabljivo "matranje".

lp, ajda

Matjaž napisal:

CITAT:

Je že prav, Providenca, da začenjaš uvajati še ritmične zakonitosti. Na začetku te delavnice je bilo za kaj takega še prezgodaj, poleg tega pa živimo v času pretresov in vseh sort sinkopiranj; od metanja atomskih in drugih znanstveno izpopolnjenih bomb naprej se v glavah ljudi ritmi vedno bolj mešajo in premetavajo; zato je po mojem pošteno, da jih ne silimo za vsako ceno v novodobni sonet.

Vilinček je glasbenica in nežna duša, zato vztraja v tekočih ritmih. Zdi se mi, da zelo pašejo k njeni poeziji.

Medtem ko Kia s prodornostjo in modernostjo (iz katere vre posebna neposrednost) pesniške misli s tovrstnim ritmiziranjem ne bi bila več Kia.

Najbolj razveseljujoč pri vsem tem pa je gotovo ajdin novi podvig. Čestitke. Prav s takšnimi pesniškimi zmagami je ta delavnica najgloblje utemeljena.

In vedra, kadar jo z akrostihiranjem začini dpop

LpM[/quote]

Matjaž,
ne jemlji tega, kot da ti laskam, ampak ti preprosto znaš komentirati in zadeti bistvo. Bistvo pa je, da je vsak od nas unikat, ki ga ravno ta različnost dela zanimivega in berljivega.
Ljudje, kot si ti, znajo za trenutek sestopiti iz svojih okvirjev in se vživeti v drugega človeka, ne glede na to ali mu je ta blizu ali ne, nikdar niso žaljivi, čeprav zelo veliko mimogrede tudi naučijo. Zato so tvoji komentarji svojevrstna umetnost. In modrost.
Medtem ko jaz po drugačnih kanalih dojemanja berem ljudi in si velikokrat ne morem pomagati, da se ne bi borbeno odzvala, kadar mi skalijo mir, ker vidim skriti namen ali pa jih preprosto ne prebavljam, ker so tako zaverovani v svoj prav, da so že moteči. (Ko bi vsaj bili samo v svoj prav in ne bi gnjavili še drugih, bi še bilo sprejemljivo, recimo).

Ravno sem pisala tanko...

Glasna in sitna,
pametna... kot muha je
enodnevnica,
ki nima znanja mleti
prakso iz teorije.



Ali po domače povedano, vedno se najde nekdo, ki te želi dobesedno poonegaviti odzadaj. Da so še močnejši, se združujejo v čudne naveze, ki potem sterilno čisto, tako nežno, preoblečeno v fine svilene niti dušijo, postopoma in dokončno. Vedno me je zanimalo, če morda to delajo le tistim od katerih se počutijo ogroženi ali vsem, komolčarsko zabijajo patente v glavo. Že res, da se mora vsak do neke mere prilagajati, da ne nastopi kaos, ampak poezija je lahko gledano iz mojih oči, moja zadnja oaza, kjer si pa preprosto ne pustim "srati".
In za tem stojim, tako trdno, kot sem prepričana, da nekatere oblike še lahko sprejmem, kot svoje, drugo pa preprosto več nisem jaz. Zakaj bi delala nekaj, kar me utruja, prazni in navdaja z odporom?
Ne, ne... poezija je in bo SVOBODNA, preživela bo vse in v njej bodo vedno imeli mesto tisti, ki imajo kaj povedati, in predvsem, da si to upajo povedati. Olajšanje je, da je večina ne bere, pol od tistih, ki jo pa, jo ne razume. Res olajšanje.

ps. Mimogrede, Matjaž. Berem tvojo knjigo, kaj če bi jo kopirala kar sem?
Hehe... zabavno, zabavno...

Lepe praznike,
KIA vas ima malo vseeno rada, ampak čisto majčkeno.

SONET KRC

Po krvi teče informacija,
zakaj je tvoja inspiracija,
čisto blizu tistemu vrelišču,
ko je lahko zgolj še frustracija.

Narava je predjed besedišču,
glavna jed se kuha na morišču,
zobotrebci nič degustirajo,
da se ne srečajo na stranišču.

Ni čudno, da sanje umirajo,
ko je tvoj sprehod oko daljinca,
kjer združno vsi vsem onanirajo.

Namesto visoki dvig sredinca,
pod brajdami glasno vibrirajo,
tvoj 'škorc' in vinu sladka rozinca.

SONET NAGELJNOVA VITICA

Utrgal se je politični znak.
Bil si bel revolucije junak,
krvni cvet delavskega razreda...
naklonjenost bogov si je štel vsak.

Resnica je, da si del obreda.
Simbol slovenstva, narodna čreda
korajže, moč zibeli, nje vera
upanja, ljubezen za neveda.

Čustvovanje ljudi, tvoja bera.
Slovenski okras poetičnosti,
lepota rože, svit tvoja hčera.

Znamenje, ki tli v gorečnosti.
Razumljenost pokrajini, mera
celosti, ki veže v trdnosti.

SONET JUTROVA DEŽELA

Prstne blazinice mehkobnosti,
začrtale so pot zaupnosti.
Objem smehu, mravljinčenju vrednot,
ki so od nekdaj dom prihodnosti.

Čarnost stkana iz ljubezenskih not,
zatišje rek je združitev planot.
Jasno nebo ne skriva oblaka,
iskrenost srcu ne nosi črnot.

Moški, ki se ne igra junaka
pred drugimi, vedno le zmaguje,
ker brez dvoma vanjo zakoraka.

On ne jemlje ženske energije
in se ne obnaša kakor sraka,
zato svojo vrednost sam odkrije.

Poetičarka novo pesem vije ...
Ker ljubi bolj resnico kakor hvalo,
Za fensi nickom se pohlevno skrije
Pa čaka, kaj iz tega bo nastalo.

Na pesem včasih sonce ji posije,
Jo drugič vzame mrk pod pokrivalo,
Spet tretjič z mrzlo vodo kdo polije ...
Tako pač to je tukaj na portalu.

Še vedno pa smo tu, da bi delili
Z ljudmi, ki so sorodni nam po duši,
Kar v težkih/lepih časih smo izlili

Iz sebe kot naliv po hudi suši ...
In zagotovo spet bomo zgradili,
Če kdaj slučajno se kje kaj odkruši.


* poetičarka novo pesem vije: parafraza prvega verza Prešernovega Sonetnega venca
** ker ljubi bolj resnico kakor hvalo: citat (Prešeren: Apel in čevljar)


P.

POMLAD JE DRUGAČNA - A TAKŠNE POMLADI JAZ NOČEM

Naenkrat mi je plánila v možgane
razbeljena modrina tega dneva.
Ozrla sem se v travnike zorane
in videla, da se pomlad rojeva.

A zame je še vedno trda zima
in zame sonce je le bleda pika.
Nebo je od ledu narasla plima
in črta koscev medlo se svetlika.

Kar davni čas je vsekal do spomina,
je zdaj nemočna raza v srčni rani,
in ta pomlad je zame bolečina,

ker je tako drugačna kakor lani -
a pot do nje zarasla je stečina,
s katere jaz sem, smo mi vsi pregnani.

P.

SONET BUKEV

Bukev se je soncu izravnala.
Dober dan mir, je v gozdu brala
misli naključnih obiskovalcev
sraka, ki je komaj leno vstala.

Čvrst je ta les namišljenih vzorcev
za Najmogočnejšim listje borcev,
ki tekajo sem ter tja iskanja
naveličani pod težo norcev.

Plahe oči še nimajo znanja,
kako izraziti vse lastnosti,
kadar jih strela na pol razklanja.

Samooblikuj smolo kreposti,
najdi svoj zrak si občudovanja,
nikdar ne zapusti brst mladosti.

TAM

Napisala rada preprost bi sonet
zato, da povrnem si spet tisti mir..
pa proti obupu, da obdržim smer.
No, pesmica tale naj pride na splet.

Pisati želim si o vseh, ki jih ljubim,
ljudeh, ki v meni Življenje bude.
V sonet svoj bi rada vključila prav vse,
ki v sanje mi vstopajo, kadar zaspim.


A kaj, ko to pišem, vidim le tebe,
ki srce mi polniš do konca in čez..