Vsi poznamo to pesniško obliko. Je ena najpreprostejših. Le malo zahtevnejša od haikuja, tanke, rubaijata ...

Neva je v članku "Tri, štiri - pesnimo!" lepo razložila marsikaj o sonetih. Po polstoletnem premoru se je vrnil v slovensko pesništvo, kjer je bil tudi sicer tradicionalno prisoten.

Zakaj se ne bi v delavnicah preizkusili v pisanju sonetov?

Kar nekaj jih je že raztresenih po portalu. Predlagam, da jih odslej zbiramo v tej rubriki.

Mogoče bi se za začetek lotili naslednje strukture:

štiri kitice. Prva in druga imata po štiri verze, tretja in četrta pa po tri.

Rime so razporajene po tejle shemi:

A
B
B
A

A
B
B
A

C
D
C

D
C
D

?



Pri tem pa upoštevajmo, da ima vsak verz enajst zlogov (adrian bi rekel - ritmičnih dob).

To znanje ne bi škodilo nobenemu pesniku. Skozi sonetno obliko pa lahko neokrnjene zasvetijo zelo jasne pesniške misli.

Skoraj prepričan sem, da bo tu in tam tudi pred naslovom te delavnice zasvetil rdeč klicajček.

In še primer, za začetek.

ŽELJA

Preteklost se ponavlja. Ni minljiva.
Samo pozabljaš jo. Zato odhaja.
Od rojstva – sam. In čarni ris. Ograja.
Za njo ljubezen, vsa. Nedosegljiva.

A ti ... resnična si in lepa. Živa.
Zasanjana v telo, ki te obdaja,
prihajaš. Kot da sem zadnja postaja
na tvoji poti. Srečna zagoriva

in odlebdiva z dimom nad oblake ...
Drhtiva. Čutiva. Misli so jasne.
In veva: tej ljubezni ni enake.

Vse je za naju. Želje so brezčasne.
Čeprav ves čas, ves čas slišim korake ...
... Odhajajo ... Naenkrat vse ugasne.

Dober predlog Matjaž,
je že čas, da spravim skupaj kakšen sonet...
btw, tvoj je več kot dober primer!

Matjaž napisal:

CITAT:
In še primer, za začetek.

ŽELJA

Preteklost se ponavlja. Ni minljiva.
Samo pozabiš jo. Le zdi se, da odhaja.
Od rojstva – sam. In čarni ris. Ograja.
Za njo ljubezen, vsa. Nedosegljiva.

A ti ... resnična si in lepa. Živa.
Zasanjana v telo, ki te obdaja,
prihajaš. Kot da sem zadnja postaja
na tvoji poti. Srečna zagoriva.

In odlebdiva z dimom nad oblake ...
Drhtiva. Čutiva. Misli so jasne.
Verjameva, da tej ljubezni ni enake.

Vse je za naju. Želje so brezčasne.
Čeprav ves čas, ves čas slišim korake ...
... Nazaj gredo. Odidejo. In vse ugasne.

wauu, zelo lep sonet!

mogoče mi kdaj kaj uspe v tej smeri!

Lp, Dalila

Matjaz:

CITAT:
A ti ... resnična si in lepa. Živa.
Zasanjana v telo, ki te obdaja,
prihajaš. Kot da sem zadnja postaja
na tvoji poti. Srečna zagoriva.

kako nas nekateri pesniki znajo popeljati skozi tankocutno poezijo na lahkotnih krilih sanj...
obcutek , da se se je muza Soneta, kar sama polozila v tvojo dlan...

Izziv, ni kaj, ceprav za nekatere, priznam, da tudi zame, trsi oreh.

lp, ajda

Kar dobra ideja Matjaž... in tvoja želja je rodila mojo željo pač se malo poigrala, kar med službenim časom (nisem štela zlogov, tudi ločila so najbrž problem...ne vem...le poizkus in če je poneserečen je pač ponesrečen )

ŽELJA II.

Vse kar želiš - kar želja v sebi skriva,
naj te s srečo in toplino napolnjuje.
Tvoja duša lepe čarne sanje snuje,
svetove daljne - izginule ti odkriva...

Če črna roka, ti pogled neba prekriva,
moč misli vedno mimo nje potuje...
Šepetaje diha... da je tvoje in ne tuje!
V temni noči svetle zvezdice posuje...

Barva svetla - nič več temna in ne siva,
te ogrne - v lahkotne čevljce obuje.
In srce se tvoje z veseljem napolnuje,
ko življenje v čisti se studenčnici umiva...

Čas včasih odrvi z nesmiselno brzino.
Za kar rojen si - se razblinja skozi line.
Ne upaš plezati, le spuščaš se v dolino...

Nekoč v svojo knjigo zbiral boš spomine.
Mar v preteklost dni, boš zrl s praznino?
Ne! Dokler želiš energija stvarstva ne izgine...

2 štirivrstični pa dve trovrstični....pa bilo že precej fajn.....no, pa rezervna štirivrstičnica, če slučajno kolo odleti.....

Pozdravljam tvojo idejo in inicijativnost Matjaž. Kot verjetno veš, sem že pred časom poskusil s takšno rubriko, vendar je očitno takrat bilo morda prehitro za kaj takega.

Vidim, da si se odločil za laški enajsterec, vendar, če dovoliš, ugotavljam da tvoj sonet nima povsod enajst zlogov (ali: enajst stopic)

Preteklost se ponavlja. Ni minljiva. 11
Samo pozabiš jo. Le zdi se, da odhaja. 13
Od rojstva – sam. In čarni ris. Ograja. 11
Za njo ljubezen, vsa. Nedosegljiva. 11

A ti ... resnična si in lepa. Živa. 11
Zasanjana v telo, ki te obdaja, 12/11
prihajaš. Kot da sem zadnja postaja 11
na tvoji poti. Srečna zagoriva. 11

In odlebdiva z dimom nad oblake ... 12/11
Drhtiva. Čutiva. Misli so jasne. 11
Verjameva, da tej ljubezni ni enake. 13

Vse je za naju. Želje so brezčasne. 11
Čeprav ves čas, ves čas slišim korake ... 11
... Nazaj gredo. Odidejo. In vse ugasne. 13

No, ne vem koliko sploh želiš debatirati o tem, tako da bom raje tu končal...

LP Matej!

gre za italjanski sonet?
ali katerikoli sonet?

mislim, po kopitu Petrarce...

pol je jambski enajsterec?

kar težko

lp

Kaj vem, tole so delavnice in Matjaž je postavil osnovni okvir.

Z njim vred se mu bomo poskušali približati.
Kar se mene tiče je napisal lep sonet, ni pa po vzorcu Petrarca. Napisal je pač sodoben sonet. Zelo živ in naraven...tak, ki diha in čuti, verjame in ga je strah.
Vsi imamo priložnost napisati bolje... pa najbrž ne bo prav zlahka šlo.
Lahko se pa malo potrudimo... s pesnjenjem.

lpn

Le-ti ...

Še vedno se ponavlja simfonija.
Kri plapola po žilah in vznemirja.
Le tvoja dlan, ki boža, me pomirja.
V nočeh strasti, večna melodija.


Le ti in tvoj ljubeč pogled. Razkriva.
Skrivnosti mi noči. Strastem predana.
Zaživim v objemu, tebi dana.
Prebujanja strasti - ne umiriva.

Poljubljaš mi vršičke prebujene.
Predajaš se mi. Vračaš gibe divje.
Drhtim v strasti - večnosti želene.

Božaš moj obraz, ustnice dehteče.
Poljube piješ. S strastjo prelite.
Prihajaš mi. Le še krik strasti - sreče.

Ooo, se je pa že kar nekaj dogajalo v tej delavnici! Lepo!

Bor, veselim se napovedanega soneta.

Matej, hvala za pomoč. Zdaj sem popravil ritmične napake. Vidiš, to se pa zgodi, če hoče človek nekaj objaviti v preveliki naglici, namesto, da bi izdelek za sabo dovolj natančno pregledal. Kar opozarjaj nas na napake, to nam bo samo koristilo.

Ajda, sijajna si.

Super, kovali bomo sonete!

Tudi jaz popravila jutranjo prenagljenost... "Laški enajsterec" vsaj upam...in tudi tisto rezervno kolo odstranila Hvala za pomoč!

[i]Kar želiš - kar želja v sebi skriva,
naj s srečo in toplino napolnjuje.
Tvoja duša čarobne sanje snuje,
svetove izginule ti odkriva...

Če roka, ti pogled neba prekriva,
moč misli vedno mimo nje potuje.
Šepeta ti... Je tvoje in ne tuje.
V temni noči zvezdice preliva...

Čas drvi z nesmiselno brzino.
Za kar rojen - razblinjaš skozi line.
Ne plezaš, le spuščaš se v dolino...

Nekoč v sebi pisal boš spomine.
Mar v preteklost dni boš zrl s praznino?
Nočeš? Zato naj želja ne izgine!
[/i]

hojla , naj probam se jaz
kritike in nasveti vec kot dobrodosli

lp mathea

----------------------


TUDI JAZ BI RADA LETELA

Tiste meglene, hladne, težke noči,
ki ni kakor vsaka druga minila,
je pramlado sonce tema prekrila,
v glino obraza utrla pota soli.

A Ikar še zmeraj k soncu leti.
Navzlic skali, ki ga je pogoltníla,
kjer spe zdaj pretežka kovinska krila.
Ikar še zmeraj proti soncu leti.

Sanjava krila gorijo na golih
ramenih njegovih otrok, ki žive
ujeti v brezkončnih mavričnih krogih.

Frfotanja kril šepetajo ime,
Drago , skozi jasne špranje glinenih
obrazov. ~Moi aussi je voudrais voler... ~

Ful ste lepo pisali, tudi jaz bi rada, pa nimam tistega notranjega miru, ki ga potrebujem za obliko...izbruhe težko stlačim v sonet, kaj bolj razmišljujočega bi morda šlo...oh..se bom poskusila potruditi... lpn

Tudi samo poskus

Tiha je vez med svetlobo in temo,
odmevi v tišini razparajo zrak,
boleče zazremo v trenutek se vsak,
ki pobegne očem, predno dospemo

v njeno naročje, kjer je vse hládno,
kjer čas le ponikne v molku dlani,
prepredajo sence, večnostni sni.
Sij te ne more ujeti nenadno,

žareti kot bela pot v drhtenje,
le listje odpade kot žalost na mah,
in zaželiš si spet mlado zelenje...

Zaveš se, da moraš pobrisati prah,
ki v meglo ovije tvoje življenje,
poljube zaklene pod zadnji zapah.

(večnostni= pesniška svoboda , recimo)

Spremenjena varianta 1:

Tiha je vez med svetlobo in temo,
odmevi v tišini razparajo zrak,
boleče zazremo v trenutek se vsak,
ki pobegne očem, preden dospemo

v njeno naročje, kjer je vse hládno,
kjer čas le ponikne v molku dlani,
kjer v sence drsijo večne sani.
Sij te ne more ujeti nenadno,

žareč le kot bela pot v drhtenje,
dih listja odpade kot žalost na mah,
in zaželiš si spet mlado zelenje...

Dotakne se misel, razjeda te strah,
ki v meglo ovije tvoje življenje,
poljube zaklene pod zadnji zapah.

aha, še zime ni, je že pomlad

Angelca