kolikokrat prebujeno spim
čakajoč nate stopam
v sivino prihodnosti
včeraj, danes, jutri
vedno si tu,
tudi ko te ni.

LUNINA PREPLETANJA
(Še en dan)

Vse se nagiba
v svetu brez vretenc,
še sonce zapleše
kot balon…
Včasih je ena sama misel,
ki svet drži svet pokonci,
da se ne sesuje
vate.

Od sanj
pomečkano nebo,
odeja čez orošeno
zemljo,
Vse se prebuja,
samo jaz
še vedno ne spim…

Vprašala je,
in kaj bi naredila,
če se vrne?
Vrnil se bo,
veš.

Ljudje,
ki ne morejo preko sebe,
ne delajo korakov.
Letijo zelo visoko…

In ljubezen?
Ne morem ji pomagati.
Ne živeti,
ne umreti.
Samo imam jo.

Dan se začenja.
Skrit pod praprotjo,
bo vzklil do svetlobe.
Večer se bo mehko zavil
v mah, ki prerašča
življenje.

NIKDAR LJUBEZEN MOJA

Nebo rdi in vre v tišino,

krik kanje ga prikuje v oko,

vznemiri mehko pokrajino,

usedlina dni gubi se za sledjo…

v sipinah se izriše tih korak,

tvoj vonj me rahlo boža,

ko nosi veterc ga lahak,

vzdrhti samotna roža…

Prihajaš kakor lunin sel,

skrivnost ovita v sanje,

v željo, ki je moj odmev,

in grlic turških plahutanje,

vtkana v tvoje sem noči,

lesket poljubov sem dišečih,

demonska sla izpija mi moči,

v očeh od zvezd bleščečih,

pridi, vedno boš neskončno moj,

kot sem sama sebi svoja,

razbliniš se kot lunin soj,

nikdar ljubezen moja.

SAMO IME

Že leta te poznam,

tvoje ime kriči v meni

kot lačen otrok

in zahteva…

Ne vem kdaj te bom spet srečala,

kakor v zgodbi o ljubezni,

ki v ranem jutru lovi sanje

v srebrno pajčevino…

Trave jo pripovedujejo na pamet,

stokrat prešepetano in

mokro od dežja,

a še vedno brez konca.

Samo ime

in vse ob svojem času.

Obljubljaš se mi…

Samo tvoja bližina

me nasiti, utiša,

zaceli in razgali.

IZ ŠUMENJA

Dotik

razpre

metulja,

poljub

med bregovi,

ognjeni slap …

postajam

krik …

VRELEC


Prežeta želja

polna bitja srca

pred vrati dneva.

V tebi sem.

Objem nočnih kril,

ki razsipajo zvezde

v mehkobo ustnic.

SAMO TVOJA

Ne bo me sram,
na raztrganem nebu
kovičiti zvezde
v tvoje dlani,
ne bom se zakrila
s prosojno temo,
le svetu bom zastrla pogled.

SLED ZA NOČJO

Ne veš,

kako se priplazita v strmo noč,

kako grabita s kremplji…nič ju ne ustavi.

K sebi stiskata izgubljena upanja,

iztrgana iz spomina.



Kako me tvoje srce

lahko vrže v praznino

in čaka na krvavo sled…

Povabilo me je vase,

kot metulja, ki ga dvigne

v prostost,

po stopinjah svetlobe,

daleč od umiranja…



Kako joče ogenj,

ki požira,

kar bi rad ohranil.

Kako telo čuti

besede,

ki se ne približajo.

Kako tesnoba

drobi

kosti v prsih.



Raztrgata te do jutra,

žalost in samota…



Tihožitje.

Odprem oči.

Zaženem čas.

Vse ponovno obstaja,

samo tebi ne znam razložiti.

REŠITEV


V vrtincih črnih ptic odmeva čas,
ko sanje kažejo mi preparel obraz,
fasade hiš se rušijo v besede blede,
grafite misli pere dež brezbarvne krede,
kot žalost vdrta okna so oči vsakdana,
slovo poslednje - postelja postlana,
še vdihnem upanje utrujeno od tlenja,
v dlan stisnem zadnjo kapljico življenja

POL SVETA

Tišina v vsaki pori,
otrpla misel
neskončno težka…
Veter raznaša jutro
in lepi rjuho na telo
potno od samote…
Izčrpana padam
v svetlobo brez obale.
Rešim se v požirek kave,
s komolcem naslonjena
na včeraj.
Še en dan brez tebe.

OSTANI

Pobožam te
po nevidni grivi…
in te povabim
na moj travnik.
Včasih zamižiš,
ko ti dovolim,
da gledaš skozme
in je moje telo
tako gostoljubno
in mehko,
da te požene v galop.
Rada imam,
da ječi les,
in sem vsa slana
od dežja,
ki ga lovijo rjuhe.
Moj dih
je samo tvoj
brez zasanjanih
besed neveste…
Tako daleč od
morja sva,
ko naju ližejo valovi
in tako blizu
drug drugemu,
ko naju požira
živi pesek…
Ne vračaj se
na drugo stran
postelje,
kot bi se selil v drugo mesto.
Tam ni žive duše.
Ostani.

LEVI V GLAVI

Iz mehke stopinje
slonove sledi
luna tiho drsi v moje misli.
Skrite zvezde v savanski travi
odsevajo iz neštetih oči,
nevarnost vleče sence
po izsušenih tleh…
Čevlji tolčejo po spranem asfaltu,
hiše se grozeče naslanjajo name,
lačna dvorišča prežijo v zaledju svetilk.
Lev glasno zarojve,
leno se umakne v nevidnost.
Vlilo se bo,
v daljavi blisk kot z rezilom
raztrga vijolično nebo.
Samo še korak.
S hrbtom odrinem težka vrata.
Jutri bo divjina drugačna.

Kolo sreče

S pajčolanom težkim jo je pokrila,
tema neskončna… iz prsi izvila še zadnji je dih.

Tiho, prav tiho se je poslovila,
zaloputnil je vrata demonski prepih.
Hlad se naselil med srčne je stene,
komaj kdaj sliši se rahel utrip,
ko na dnu črne reke meglene
ustavi kolo se… samo za en hip…
Z grenkim okusom izpije spomine,
pozabljenje jo mami na svoje poti,
kjer se izgublja skozi večnosti line,
in se nikoli več ne prebudi.
Kolo se obrača, kolo se obrne,
nikoli se srečno ne zavrti…
svetloba ugaša in svet se zagrne,
ko zadnjič se zastor nad odrom spusti.

Bršljan

Neskončno oko kot kamen me gleda

in veter preži kot na koži osat,

obstala je luna na nebu brez vrat,

zemlja pod njim je le počena skleda.

Skrhana pot in izrabljene sanje,

v vrtincih se misli otroka pode,

drevesa odrastejo mimogrede,

ožiga jih slana, dež pada nanje.

Iz mrzle zemlje iztrgam orkane,

zakopljem se v molk do bolečih kosti,

hlad me duši - dih ledene Morane;

skrivam spomine, moja misel boli…

Listje odpada, tišina se zgane,

le bršljan skozi prste ozeleni.

VSE SO ENA SAMA

Zatisnem oblake v očeh, ko dežuje,

polzim med besede brezčutne in tuje,

noč pada na liste, sive, bele in črne.

Včasih, samo včasih, se zgodba obrne.

Izginja beseda položena na sanje,

bol v breznu praznine plačilo je zanje.

Pogrezam moj svet v meglo brez spomina,

Ostala bo pesem, ena sama, edina.

morda pa so krivi
ponedeljkovi večeri
in torkova jutra
da ima moj dih aritmične prizvoke
in moje solze neznan priokus

morda pa ni vesolje tisto
z univerzalno moralo
in sva samo smrtnika na poti do cilja

slikam podobo sveta
v katerem bi zmogla živeti

ni akril
ne olje na platnu

akvarel je
ki mu voda redči barve
da se izgubijo

podoba sveta


lp, aja

Vino

Pusti me, sedaj sem ranjeno nebo.

Mračim svetlobo v golih vejah časa,

temno škrlatna kot koralna jasa,

objemam debla, ovijam jih mehko.

S tišino plešem v drobne zvoke,

med smešne škrate in jezerske vile,

med pravljice, ki bodo se rodile,

morda jutri, za mavrične otroke.

Spet sanjam v osamljeno naročje,

bledim počasi, misli mi temnijo,

zbežijo sence v enakonočje

in zadnji sončni žarki izhlapijo

kot vino, ki polnilo je sotočje -

v pozabljenju trave onemijo.