Hvala mathea, lepo, da si si vzela čas, ker najbrž le celovito branje res da bolj pravo podobo tega kar je zapisano.
Učila sem se izražanja postopoma in srcu pustila prosto pot. Luna je bila, in najbrž tudi bo, moje zavetje v dobrem in slabem. Vsaj takrat, ko besede zmorejo poiskati pot v pesem.; nežne in prijazne, boleče in razočarane in tiste, ki ne popuščajo in se borijo. In lirična pesem ima svoj continiuum, tako kot življenje samo in ljubezen, ki jo poje. In zato je ena sama.

Nevenka

V sebi divje nemirna,
(oblaki se zapletajo okoli kolen
zvezde vrtičijo zaponke na pasu
in se tkejo v kožo
reke tečjo po ramenih
razlivajo se čez prsi
dlani žarijo v
neustavljivem hrepenenju...
odpiram se kot zemlja
in pijem čisto nebo
zacvetim tisoče cvetov
čez vso to hladnost in razdalje)
izdihnem zimo.

Kadar snežinke padajo
skozi zprta okna
in belina plapola
v samoti razprostrtih sanj
čez blazine
ki nimajo vonjev
ne sledi dotikov
si želim, da bi bila
vsaj zrak, ki ga dihaš.........

Drži, drži me topla pesem
sanjsko, blazno...
Kaj je danes, jutri ve,
kdo me zbuja, luna
zre v prazno...
Sen zbuditi se ne sme.

Zato pograbim Venero,
preden ona zgrabi mene...
Moram, to je moj planet...
Res? Zakaj potem vene?
Ni res, le dih ji je bil vzet.
Venera je zvezda.

med zvezde preštete
miljonkrat in več
sem sovpadal ravno
ko je luna zgorela v bronasto

Sočne rane mi odpira
grabežljivka stara,
srka mlade celice,
v želvji jih oklep
kot stari mag začara.

Še najsvetlejše izmed njih
na svojo stran je pridobila,
jim dala vročih sonc v dar,
svetlob, ki čas jih ne pozna
je za zvestobo obljubila.

Nisi se našemil dovolj

da bi te brezna ne motrila

dinamit ti ostaja

da razstreliš vidike

resnice izlažeš

izvoziš preteklost

da skoz trnje

pot si izmisliš

in zabredeš v vse

za kar si presvetel.

Jeklene veke
bodo zdaj-zdaj
zdrsnile po obokih
izsušenih beločnic.

Zarjavele ustnice
se bodo vsak hip
razprle v osrčje
starodavnega spanca.

Aluminijasti ličnici
bosta svoje slane
sanje izstrelili
naravnost na Mesec.

Sem kot reka sredi močvirske trave,
kakor da se nikoli ne spremenim...
pod kožo mirna
bleščim skozi oči ognjene luske....
pišem zgodbe iz časa pred spominom,
mislim misli, ki ga prehitevajo,
plameni me vžigajo v sedanjost.
Reka teče počasi...
Ko poplavlja,
odtrga breg, izpuli drevesa,
razlije se v zadnje kotičke duha...
takrat zamahnem z repom, svet se strese,
in ognji švignejo
v besede.

draga ana.
ne zameri.
v predsobi sem ti pustila tri vrečke.
in nekaj žlic kave v omari.
lahko vse skupaj vržes proč.
meni ni uspelo.

draga ana.
ko bom odšla
si bom obrisala podplate
da bo vse v redu
da se ne boš jezila
da ti ne bo hudo


v polivinilasti vrečki
ki sem jo zložila
in spravila v predal
je morda še nekaj drobtinic
najinega kruha
tudi to lahko vržeš stran

iz kopalnice sem vzela vse
tudi tvoje
bojim se
da bi te spominjalo name
bilo bi škoda
jaz pa vse to potrebujem

draga ana
bilo mi je lepo
saj veš
zdaj grem naprej
z oslom in mulo
svojemu soncu nasproti


objemi luno tudi zame
ko boš sedla na njegov krajec
pomiglaj z nožicami
morda me dosežejo tvoji žarki
nikoli ne veš
kdo na koga vpliva

tvoja sarah

Vem,
da sem včeraj v polsnu nabiral sadje.
In zdaj sem pozabil kam sem ga dal.
Pa prav označil sem kraj, da bom ja vedel.
Zdaj vem samo to, da sem nabiral sadje.
Sadje z drevesa,ki se vzpenja visoko.
Zelo visoko.

S čudnim sijajem v očeh
je stiskal pest polno idealov,
svoj nedotaknjeni svet.
Kot preganjana zver
se je zgrbil v dvome
in skrivaj odpiral dlan
vedno bolj prazno.
Potem mu je bilo dovolj,
pobral je prvi kamen
in ga trdno držal...
Končno je imel nekaj
kar ga je branilo,
mu dalo moč in oblast.
In proti večeru
je zamreženo okno
metalo senco na njegov obraz.

Celo življenje
sem zamenjala za pol,
da bi lahko čutila kar čutim,
ti pa iz mene delaš
idejne konstrukte,
jaz rečem zdravje, ti rečeš,
da sem rekla bolezen...
Ljubezen je, ko spoštuješ
vsaj lastno čustvo,
in ne dovoliš hijeni,
da visi na vsaki tvoji besedi,
ki diši po dvomu,
z željo, da naju raztrga...
Spoštovanje sebe pač
ni sovraštvo...
zrel in moder človek zna zaščititi
kar mu je dragoceno,
in nikomur ne vzame življenja.
Iz ljubezni.
In v imenu sonca.

LAKOTA

Sam v sebi bog,
nezavedno lačen čaščenja,
slep za resničnost,
sonce navzven,
z občutkom praznine navznoter,
obdan z bledo vsakdanjostjo,
na varnem med šibkejšimi.
Tako zelo bi ljubil, če bi znal,
pa ne ve kaj je belo, kaj je črno,
in tako zelo so ga že davno
zaklenili z bolečino.
Ljubezen je vse kar želi
kadar se zid podre
in pozabi biti bog
in je samo človek,
ranljiv kot vsi...
A predolgo je bil kriv za vse.
Sedaj v svoji božji previdnosti
obrača hrbet in
noče razumeti drobnih stvari,
ki so del velike ljubezni,
ki mu je podarila nebo
vse občudovanje
in sebe,
ki ne odide, kadar pada...
Kot da je to premalo.

Ljubezen je bila najčistejši biser
dokler ga ni začelo kaliti
prepričanje, da mora boleti.
V svoji naivnosti sem jo branila
pred vsemi zli sveta,
skoraj bi se razletela do niča.
Zaupala sem v njeno moč,
nisem prikrila svojih šibkosti
in igrala vloge, ki ni moja...
Spoznal si vse kar je moje in Ahilovo.
Potem si nad naju obesil Edgarjevo nihalo,
ker si tako navajen živeti.V resnici.
V cestnem prahu so se začele igre,
iskal si neskončno mnogo potrditev.
Dušo bi prodal za navidezen nasmeh,
pa imaš ljubezen - edini resnični čudež.

Trontelj bi rekel,
bil je sončen dan.

V meni - je deževalo.

Sedaj si previsoko,
da bi videl ...

Raznežena, odeta
v zvezdne odseve
si včeraj bila,
moja prijateljica,
navidezna, zmuzljiva,
kot sama.
Čeprav zaverovana vase,
te še vedno prepoznam.

Presenečenj pač ne poznam.
Srebrna tvoja krilca
so le hrana za oblake,
tvoje svetle roke
so le meteorne mlake.
Nečimrna in blazna,
kot sama.
Najdeš me nad svojo senco.

Iščeš svoje male
pravljične navdihe,
iščeš moje otroke,
zdaj z njimi bi
se rada nahranila.
Najdeš me v mlačnem
jutru mesečevih brazd.
Zdaj me lahko raztrgaš.

Le prej si umij roke.

Strah

Kot da bi hotela
izpiti njegovo prozornost,
razkleniti gumbe na prsih,
polomiti zobate misli...
Potem sem obsedela
kot gravura v stolu,
v vrsti bledih ostrig,
zreducirana na diagnozo,
s skrčenimi dlanmi,
šumom brez ideje.
Iz čiste želatine.

Kadar tke neznani veter
deževne svetlobe v
mrtve glasove večnosti,
se obračam kot gora,
trgam se v globini tal,
ker moram za teboj.
V sebi nosim divje reke,
mirne obale,
in zvezdne spirale nad njimi...
vse najine poti,
izrisane na moji dlani.