Kot da bi čas
brzel po žilah,
ves tisti, ki sem ga
s pogledom v tla
vsak dan srečevala
in nikoli srečala;
črn in bel,
poln podob,
ki so obšle spomin,
neprepoznavne...
tvoja se je
skrila globoko
in čakala, da mi pove,
kako blizu tebe sem bila,
a tako predaleč v sebi,
za kogarkoli...
morala sem imeti vso to samoto,
da sedaj lahko vem...

Gledala sem
oči nad skodelico kave
te in še mnogo drugih...
včasih sem pogledala stran
in roka je potovala
od pepelnika do ust
roka je potovala...
spet oči nad kavo
včasih nasmeh
preveč kave je pustilo grenak okus
in utrujeno srce...
in sem nehala živeti
samo opazovala sem še...

Človek ne more začeti
vsak dan znova...
tihi brodolomi v srcu
puščajo gredlje zapičene v dno
lahko bi rekla ne
pa ne vem
če bi bila srečnejša...
zaprem oči
in nevihta zdrvi mimo
vsi so nekje...
okrašene razvaline
nikomur ni bolje...
v meglo objet večer
poln svetosti...
jaz pa verjamem
le tvojim poljubom...

Kolikokrat
mi je spodletelo...
kolikokrat nisem bila to
v kar so me oblikovala tuja pričakovanja...
in ravno jaz
z upornostjo v vsakem svojem vlaknu,
stokrat nalomljena, zvita, upognjena...
in vedno znova to kar sem...
samo to in vedno bolj....

Tista kaplja sem,
ki požene morje čez bregove,
ne tista,
ki se nič ne pozna,
tisti lunin žarek je moj,
ki zaplimuje v tebi
in hrepeni po večnosti,
ne tisti, ki poljublja
skrivaj,
tisti košček sonca sem,
ki sveti,
kadar ne sveti nič drugega,
ne tisti, ki sveti sredi
belega dne...
tista ženska sem,
ki te ljubi bolj od vsega,
ne tista, ki si jo srečal
mimogrede...

Nikomur ne bom polagala računov,
ker od sebe vedno zahtevam več
kot kdorkoli,
sebi morda...
in se mi bo spet zdelo
vsega premalo...

V lastnih labirintih
se lahko izgubiš,
če ne veš kaj iščeš,
povsod si že bil,
pa nisi vsega razumel...
tvoja vprašanja prihajajo
za odgovori....

Zelo veliko ljudi na kupu,
pozna se v očeh,
da zabava že traja...
gibi izdajajo,
plesišče ni več tako zadržano,
izmenjujejo se pogledi,
tudi malce preveč utopljeni...
V mislih sem drugje,
z željami sem drugje,
premika me avtomatizem vljudnosti...
Sem pa tja me razvedri
iskrena misel,
iz poplave besed jo še razberem.
Potem me nekdo pocuka za rokav,
zagledam sodelavca,
deset let se samo pozdravljava,
poznala sem njegovo mamo...
Bi zaplesala z menoj,
se zaziblje?
No, pa dajva..počasi...
Veš, pomodruje naslonjen na mojo ramo,
ti si tako zelo lepa ženska...
vsak dan te gledam, vsak dan...
le od kod jemlješ vso to energijo...
Korak mi malo zastane,
hm, moški...in potem se
vendarle zamislim...
ravnokar sem slišala definicijo lepote...
najbolj preprosto in neizumetničeno...
in besede niso bile več
pijano nesmiselne in nakladaške,
vesela sem jih bila...
in vesela sem šla celo domov...
z mislimi nate, ljubezen moja...
in vprašanjem, ali si samo očaran
sredi svojega utečenega življenja,
je tvoje srce res odprto ljubezni,
kakšno lepoto v resnici vidijo tvoje oči,
sedaj, ko nisem več privid
in nič več samo del sanj...
Bova skupaj odšla po poti
do večnosti? Do nje
je še daleč...
Vsak večer, ko te v mislih
poljubljam, zaspim z istim
vprašanjem.

Stekla bi
v lahkotnost dneva
pa se ne odtrgam...
prepozno je,
izgubila bi se
v praznem,
zato vladam
v hrepenenjih
vkovana v brezčasje,
čakam na najin jutri
in jutri
in jutri...
zraščena s teboj.

In potem se te narahlo dotaknem,
začutim vsa vretja, trepetanja,
združujejo se vsi tvoji jazi,
objamem jih v en sam poljub,
navznoter in navzven
sva brez razdalj,
pripravljena
na vse.
Vse.

Baudelairejada..bla bla

Ker si pojem oglodal do kosti
ker nisi smel spregovoriti
ko bi tišina mogla peti
ker srce razdal si zaupljivo
rumenim pajkom
slastno tkivo
čutiš jih grmi

odznotraj

bliska jedkost
dni poslednjih
ko bolniku
boš oko
izkljuval
slep bil
in svoboden
v temi
luč
prekletstvo
fuč

Tistih ljubezni
ki so mi jih zapeli
v najtemnejšo melodijo
se ne boš nikoli rešil Svet

ovenel si
ko te gledam

kako se utapljas v lastni senci
ko ti sonce izžge oci si sam
poslušaj veter
naj te objamejo tisočere dlani
izpiti kozarci te čakajo pod zemljo

ovit v moje sanje
jezdiš na črnem konju
obut v moje bolečine
kričiš na pečini po nevihti
in živeč moje spomine

umreš

ovenel si
ko te gledam

Krotim samoto, divjo zver,
ki praska moj duševni mir,
jo reže misel kar počez,
odskok življenja na trapez,
prepoved sanj, le še nihaj,
živim trenutek za tvoj vsaj...

vsi padajo v pest snega,
bel slap, ki tone iz neba,
prostranih upov prazen gnev,
očaran jaz, ki ne bi smel...

in spet razžarjam črno kri,
norost, ki le želi, želi,
in ni nikogar, ki bi dal,
in ni nikogar, ki bi znal...

odgovor zvezd klesati
iz srca, samoto gnati
iz sveta, zapredkov diha
iz mesa...spet bežen smeh
zaskeli - kot sprevržen greh...

zavit le v molk praznine
glad potuhnjen - ne izgine.


***

Še vedno sem mala carična,
v plamenih teme gospodična
in ni tako kakor praviš,
da z minljivostjo me zaustaviš,
ne veš kakšne bitke bojujem,
usmiljenja ne potrebujem,
do konca bom močna in svetla,
in kitke ognjene bom pletla.

Se spomniš prvega naliva...
besede so drsele po duši
in iskale pot ...
midva pod nadstreškom sanj,
nezaupljiva in prestrašena,
vsak v svoji vlogi,
s predstavo o predstavi...
Čutiva se, si rekel,
in naenkrat je nebo postalo
najina edina streha,
vse je dobilo smisel...

Spet bodo leteli zmaji
in zažigali nebo
a nekega dne
ne bom več letela z njimi
s koščkom ognjenega neba
bom ostala tu
pomahala širjavam
in se oprijela sebe.

In kar grem, predno sama se zavem,
koraki sami stopajo naprej,
več ne sprašujem, smem, morda ne smem...
grem za njo, ki blešči v svetlobi vsej,
njo, ki moje misli obvladuje,
razžarja lice mojega srca,
njo, ki vedno sončne sanje snuje,
k njej, ki je najlepša od vsega.