V tej objavi se razpravlja o vsebini: Edinemu

OK. OK. To pa je že resno.
Kje naj začnem? Najprej mi je všeč, ker si se potrudila z rimo (abba, cddc itd.). Pesem je znova izpovedna, osebna s znano tematiko. O čem naj človek piše, če ne o tem kar mu leži na srcu?
Kako lepo bi bilo, če bi človek lahko preprosto s pritiskom na gumb izklopil dele spomina in tista čustva, ki mu ne ustrezajo:
»Naj poskušam karkoli, še vedno po tebi hrepeni. Saj ne zahtevam veliko, le to, da bi te pozabila...«

To kar pesnica opisuje v nadaljevanju je pravo mučenje. Oseba, katerega ljubi, videva (verjetno) vsak dan (v šoli?). Toda on želi biti z njo samo »dober prijatelj«. To pa je veliko premalo. In pridemo do Shakespearove antiteze:
»Povedati ali ne povedati?«
»To be or not to be?«

(Draga Sandra, nepesniški nasvet: Pazi, da v odločanju povedati mi ali ne, ne boš prišla do skrajne točke: živeti ali ne?)
Na srečo se pesnica tega zaveda:
»Čas hiti...samo enkrat se živi«

Pesem mi je všeč, čeprav je kruta. Ne zavidam pesničinih muk, a na žalost jih doživlja vse preveč najstnikov.

Kako ti lahko pomagamo?

LP Pripovedovalec!

Hvala za pokomentiranje pesmi, te in tudi ostalih... zanimivo je brati kaj drugi doživljajo ob prebranju in kaj pravzaprav vidijo v pesmi... naj povem še to, da sem (na zunaj) ena izmed najbolj veselih človekov (čeprav se to v pesmih ne kaže..morda pa imam navdih samo v takih trenutkih?) in poskušam najti v še tako preprostem trenutku srečo (pustimo zdaj kaj je sreča=)), tako srečo, ki te napolni z zadovoljstvom....jaz sem vesela, da živim in brez skrbi, narediti samomor je najbolj sebično, egoistično dejanje, ki ga človek lahko naredi, skratka najlažji izhod v težavah namesto, da se spoprimeš z njimi...tako da mi niti na kraj pameti ne pade, da bi naredila tako neumno stvar...

LP