V tej objavi se razpravlja o vsebini: Nespočetemu

Tale pesem, pa me je hudo pretresla...tako močnih čustev že dolgo nisem zaznala... Ne vem kaj naj rečem...
Polno siline je v njej...torej, če bi ocenjevala samo poezijo? Me je močno prevzela...

Je pa druga stran, ki me je kar splašila...
sovraštvo do lastnega telesa, do ljubezni, do vsega tistega, kar nas dela lepe, kar nas dela žive...kot, da je cilj tega sveta samo razmnoževanje...
Upam, da ne gre za tvoje lastne izkušnje oz. tvoja lastna čutenja in si se samo vživela v vlogo take osebe...ampak izredno prepričljivo, tudi zato me je stisnilo pri srcu...

Ne vem ali naj to sploh pišem ali ne! Vsak nosi na sebi svoja bremena, z nekaterimi se življenje poigra, ampak skušaj živeti naprej, ne se zaradi nečesa sovražiti...ne se usmerjati le k enemu cilju, ker to lahko pelje v propad...najdi si jih več, morda pa se tisti nekoč izpolni, ko boš najmanj mislil na to... Kradi si lepe trenutke, nič ni slabega v tem, če si srečen, ker s tem osrečuješ tudi okolico okoli sebe...
In kako bo v telesu, ki ga sovražiš zrastel otrok...ne moreš nekaj sovražiti kar je tvoje...otrok je del tebe, ampak nosi svoje telo... Najprej vzljubi sebe in potem boš lahko vzljubil tudi okolico...

Najbrž se vam zdi, da samo filozofiram v prazno Kaj? En razvajen otrok ali ženska, ki je vajen samo lepega življenja... Če te življenje ne ujčka, se moraš pač sam tu pa tam poujčkati...lažje preprodiš ovire, ki so pred tabo...moraš se polniti z lepimi rečmi (to se odraža tudi na tebi, na tvoji zunanjosti in notranjosti)...

Noemi oprosti, če je spisano karkoli v nepravi smeri...sem pač prenagljeni in frfotavi
Pa tudi zaletavi in raztreseni, ker sem namesto "Noemi" spisala "naomi"

Vilinček!!!

Uredil: moj.bohem, ob: 28/07/2006 12:22

V bistvu ne vem kaj bi na pesem napisala, saj me je pustila pod močnim vtisom...
Nekako se pa strinjam z Vilinčkinimi mislimi....
Nora, močna pesem, polna čustev v katero si ujela toliko vsega, da me je zmrazilo ko sem jo brala...

pesem, mimo katere ne morem, vendar se vsakodnevno dogaja, da jo preberem, raznmisljam o njej in ne morem izlusciti bistva, ki se mi se kako sprehaja z drobnimi tipalkami mravelj, ki hitijo sem ter tja. Tako se sprehajajo moje oci od zacetka do konca, vmes ustavijo, misel zabrbota in namesto, da bi se razjasnilo, se se bolj stemni in zagrenejo me temni oblaki neznanega, nevednega in nejasnega. Kot da bi iz kamna hotela izsiliti kaplje vode, pa zal ne gre.. Bom pa vseeno poskusila, ceprav bo morda avtorica rekla, pa kaj se trudis, ce ti ne gre, ej ej. No, meni se dozdeva, da se je avtorica dotaknila teme, ko se je odlocila, da se spoceto bitje ne bo rodilo...kasneje ji je zal, a zaveda se da poti nazaj ni in da je morda naredila korak, ki je bil napacen, ceprav jo je trenutna situacija prisilila v to dejanje. Morda je se ena, drobcena bilka, na katero se lovim, da je usoda hotela, da se bitjece ne rodi in ona to objokuje...morda pa se tretja varianta, da si se zeli bitja, a ve, da bi bilo v tej situaciji kot je, to neodgovorno, zal je ljubezen do otroka, ljubezen do partnerja, premalo, da bi poklonila zivljenje otrocicu.. kaj vem....

lp, ajda

Srečna sem, če se moja pesem dotakne kakšnega srčka in zdaj sem srečna, ker ste mi to tudi povedale. Hvala Vilinček, Akiimy in Ajda
Najbrž nisem pričakovala takšnega odziva...
Glede vaših ugibanj pa... vse tri imate na nek način prav, vendar vam ni treba skrbet zame...gre predvsem za občutja, ki me prevzamejo in minejo...seveda so tu tudi spomini, a teh se ozdravimo ravno tako, da jih nekomu zaupamo, objavimo kot pesem npr. In če ima pesem res tako moč kot pravite, potem je bilo očitno vsaj za nekaj vredno...
Lep pozdrav!

Sem kar vesela, da ni tako hudo... mi Vilinčki radi pomagamo in brišemo temne pikice na srčku Super si napisala... res si zadela vsa tista močna občutja, zato me tudi malo splašila, ampak je že O.K...

Pozdravček od Vilinčka!!!

Pesem je izjemna *****.
Vse, o čemer govori, lahko interpretiramo tudi kot prispodobo za nekaj drugega, neko drugo lepoto, kvaliteto, doživetje, ki ni bilo spočeto zaradi ... usode, lastnih napak, odločitev ...?

Seveda pa se me je pesem kot 'neplodne' matere najbolj dotaknila na osnovnem, 'dobesednem' nivoju. Mi izvabila solze v oči. Me pretresla do kosti. To poigravanje v nebesih, in tisti popki, prstki ... Podobe se nizajo kot v filmu in znova se mu/ji zahvalim, da sem lahko sončna ...

P.